O nas

Lastnica pasjega salona in pasja frizerka Jasna Kranjc s psičko Ajšo, po kateri je salon dobil tudi ime.

V Trebnjem se je 1. marca 2012 odprl pasji salon, ki je hkrati tudi prvi v tem delu Dolenjske, pokriva pa področje od Ljubljane, preko Grosuplja, Ivančne Gorice in Novega mesta do Bele krajine, seveda pa obiskovalci prihajajo tudi iz drugih krajev, kot so Litija, Sevnica, Žužemberk, Kočevje, Dolenjske Toplice, Šmarješke Toplice, Straža, itd.

Gre za salon, ki psom nudi kompletno nego, torej ne le striženje in kopanje ter krajšanje krempeljčkov, temveč tudi ostale stvari. Tudi take, za katere sploh nismo vedeli, da so za nego kužata, za njegovo zdravje in boljše počutje, potrebne (recimo – praznjenje paranalnih žlez).

Za opravljanje vse te nege je potrebno imeti, ob znanju, seveda (le-to je lastnica salona pridobila na dunajski šoli pri Gorazdu Čmrlecu, enemu izmed najboljših pasjih frizerjev v Evropi), tudi veliko potrpljenja, potreben pa je tudi primeren prostor ter kvalitetna kozmetika in pripomočki. V pasjem salonu Ajša bomo vašemu hišnemu ljubljenčku ponudili vse to.

Dodajmo, da kompletna nega traja okoli 2 uri (lahko tudi več), pred morebitnim obiskom pa se je potrebno naročiti. Nego psa seveda toplo priporočamo prav vsem lastnikom psov, saj boste vašemu štirinožnemu prijateljčku s tem omogočili dostojno in zdravo življenje, katerega si zasluži.

 

Naročite vašega kužka v Pasji salon Ajša …

 

INTERVJU: Jasna Kranjc, lastnica Pasjega salona Ajša

Trebnje, 20. 1. 2018

Te dni mineva že šest let, odkar je vrata svojega salona na Tomšičevi ulici 4 v Trebnjem odprla podjetnica Jasna Kranjc. V vseh teh letih se je na njeni strižni mizi in/ali v banji zamenjalo tolikov psičkov, da bo težko strniti vse vtise v le enem intervjuju. Bomo pa poskusili izpostaviti le najbolj zanimive. Jasna rada pove, da je vsak kužek zgodba zase in prav o vsakem bi lahko povedala svojo zgodbo. O, tudi naveže se na njih, tudi solzice pritečejo, ko se kakšen od njih za vedno poslovi …

  • Jasna, kako se spomnite svojih začetkov, morda celo prvega kužka, prve stranke?

Joj, kako težki so bili začetki, raje se jih sploh ne spominjam. Ko sem čakala prvega psička, to je bil maltežanček Trebanjke Katarine, sem bila zelo nervozna. Pred mano je bilo tisoč vprašanj, pa na nobeno odgovora. Bolj kot se je bližala dogovorjena ura, bolj sem bila nervozna. Spominjam se, da sem klicala svojega mentorja na Dunaj, če mi lahko kako pomaga. Rekel je: “Jasna, ti to zmoreš. Odlična si, kar počasi, pa boš vse naredila.” Preden sva končala pogovor, mi je še dejal: “Zapomni se tega občutka, te treme, pozitivne treme. Nikoli več je ne boš imela in čez pol leta se boš smejala temu.” Njegove besede so mi vlile veliko upanja, v bistvu samozaupanja. Postala sem odločnejša, “saj znaš”, sem si rekla … In počakala stranko. Kako sem delala, res da ne vem, vem pa, da je bilo za menoj verjetno najtežje delo v življenju … In danes, ko se spomnim tistih občutkov, ja, natanko tako je, kot je rekel mentor. Danes smešno, takrat pa ‘za umret’ hudo …

  • Kdaj ste se znebili tistega strahu, treme?

Treme se ne znebiš nikoli. Vedno obstaja. Vsak kuža je zgodba zase, vsak kuža ima svoj karakter, svojo rast dlak, vsak kuža ima svojega lastnika, ki ima drugačne želje. Vse to narediti za ‘petko’, je težko. Zato trema absolutno obstaja še dandanes, a to je tista trema, ko človek stremi k temu, da bi svoje delo opravil kar najbolje. Sem perfekcionistka, ne morem in ne želim dati iz rok slabo ali na hitro ostriženega psička. Vedno se torej potrudim maksimalno, je pa potrebno vedeti, da če bi želela vsakega kužka postriči idealno, bi ga lahko imela v salonu pet ur. To ni tako, kot pri ljudeh, ki imamo tistih ‘pet laskov’. Torej, če skrajšam odgovor – začetniške treme sem se znebila relativno kmalu oz je bila iz dneva v dan manjša, po kakšnih treh mesecih pa je povsem izginila. A še enkrat – ne povsem povsem, ker tista ‘zdrava trema’, o kateri sem govorila na začetku, je še vedno prisotna.

  • Poudarili ste, da je vsak kužek zgodba zase. Ampak zagotovo obstajajo bolj in manj pridni …

Seveda. Kužki so socialna, družabna bitja. Imajo svoj karakter. Kot ljudje. Eni se tresejo, že ko jih pričakam pred vrati, drugi ko se oglasim. Eni se šele na mizi spomnijo, kje so in se začnejo takrat tresti. Takrat se začne obvezno tudi poljubljanje (lizanje roke in lic), saj se mi želijo prikupiti. Bojijo se, strah jih je, kot nas pri zobozdravniku. Vsi komaj čakamo, da bo konec. Vrata so najbolj zaželjen del sobe, če pa kdo vstopi v salon, pa začne repek migati levo-desno, kot da se ne bo nikoli ustavil. Išče rešitelja, potuho. Nekatere psičke ni prav nič strah. Tudi po tri ure znajo stati in stoično prenašati ‘trpljenje’. Je pa seveda dejstvo, da so prav vsi veseli lastnikov, ko pridejo ponje. So pa tudi primeri, ko se psički trmajo in nočejo nazaj k lastniku, češ – izneveril si me, ne hodi k meni …

  • Omenili ste ‘trpljenje’. Čeprav v narekovajih, koliko psi dejansko trpijo pri striženju?

Pri striženju ne trpijo popolnoma nič, striženje jih boli toliko, kot vas striženje pri frizerju. Torej nič. Bolj mučno je razčesavanje. To je najbolj stresen del za pse in tudi meni je to najbolj stresen del nege. Trudim se, da sem čim bolj nežna. Imam nekaj pripomočkov, s katerimi cofke (vozle) lažje ‘dobim ven’, ampak vedno ne gre. Resnično nočem psička mučiti. Če ne gre drugače, vozliček odbrijem. Vozliček je zavozlana dlakica. V praksi to izgleda podobno, kot če bi vam v lase prilepili žvečilni gumi, potem pa ga z glavnikom poskušali izčesati. Ne gre, a ne? Včasih gre, sploh s pomagali, včasih ne gre. Takrat se odločim, da cofek odbrijem. Sicer pa je načeloma nega popolnoma neboleča. Tudi čiščenje paranalnih žlez je za kužka neboleče, tudi striženje krempeljčkov, tuširanje pa je sploh čisti užitek …

  • Ni nobenega joka, ko gre kužku pri tuširanju pena v oči (smeh)??

(smeh) Uporabljamo šampon za dojenčke, ha, ha, … Hecam se. Ne, šamponi so vrhunski, prijazni živalim, do sedaj, moram potrkati, še ni bilo slabe izkušnje. Seveda jim ne nanašam pene direktno v oči, če pa slučajno le-ta zaide v oko pri spiranju, pa tudi ni bilo še nikoli nič narobe. Vse, kar se v banji zgodi ‘slabega’ je to, da občasno kateri želi pobegniti. Počasi se pomika proti koncu banje, potem pa kar enkrat izkoristi priložnost in želi zbežati. He, he, so eni lumpki pravi. Ga že par minut prej ‘preberem’, kaj želi narediti, ko vidim, kam se premika, zato samo čakam, kdaj se bo odločil za beg … Ko vidi, da ne gre, se sprijazni s tuširanjem in me začne lizati. Pa sva kar naenkrat spet prijatelja …

  • Torej pri tuširanju le ne uživa tako, kot ljudje?

A ima kuža doma tuš kabino, tuš? Nima. To ni stalnica v pasjem življenju. Njegova naloga je – jesti, piti, sprehajati se, ‘letati’ gor in dol ter brezpogojno ubogati lastnika. Tuširanje torej ni njegova naravna obveza, zato ima vseeno raje, če se ga pusti pri miru, da se sam očisti. In dam mu povsem prav. Saj se očisti, tudi lastniki po večini kar lepo skrbijo za svoje psičke, a nekajkrat na leto (odvisno od kužka) pa je prav, da se naredi “generalko”. Verjemite, tudi kuža je vesel, ko gre iz salona. Lastniki psov znajo povedati, da je psiček, ki je prišel iz salona, ko je prišel domov, hodil kot pav. Imel se je za nekaj več, vedel je, da je lep … Pes ne mara tuša, ko pa pride izpod njega, je vesel. Kot mi pri zobarju, he, he, …

  • Zagotovo znate, glede na dosedanje izkušnje, tudi svetovati, katere psičke naj ljudje kupijo …

Najprej želim povedati, da priporočam, da ljudje, ko se odločijo za psa, le-tega raje posvojijo. Rešijo iz zavetišča. Posvojeni pes se zaveda, da ste mu rešili življenje, tak vam bo neizmerno hvaležen. Zdaj pa k odgovoru. Ja, svetujem. In to pošteno, tudi to je treba poudariti. Nikoli ne svetujem nekomu nekega kužka, ki bi/bo potem postal moja stranka. Povem pošteno. Stranka pač pove, kakšnega psa želi imeti, koliko ima časa zanj, skratka, čim več stvari, na osnovi tega pa jim svetujem. Že veliko njim sem popolnoma ‘podrla načrte’, ko sem jim povedala resnico o psih, prav nihče pa še ni prišel nazaj in mi rekel, da ni to to. So se pa že našli taki, ki so prišli in mi rekli – imeli ste prav, ne bi smel nabaviti tega, moral bi vas poslušati …

  • Katere pse pa priporočate?

Ne morem dati pametnega, konkretnega odgovora na to vprašanje. Zakaj? Že v prejšnjem odgovoru sem namreč omenila, da je to odvisno od posameznika. Dejstvo je, da se psa ne kupuje nikoli nikomur za rojstni dan (ali za kakšno drugo priložnost kot darilo), saj pes potrebuje gospodarja 10, 15 let in ne le 14 dni, dokler traja vnema. Kratkotrajna ljubezen se lahko hitro ohladi, če ni lastnik popolnoma pripravljen prevzeti odgovornost za psa, pes pa potrebuje ljubezen, katero seveda tudi vrača, celo svoje življenje. Pes je kot otrok, potrebuje urico dnevno, potem pa so tu še stroški s cepljenji, hrano, bognedaj s kakšnimi drugimi posegi, ki kmalu dosežejo ceno 1.000€.

  • Pa vprašajmo drugače – katerih psov je največ, so psi tudi v modi?

Seveda so v modi. Ko sem začela leta 2012 delati, so bili v modi manjši psi, tisti, za v torbico. Da so jih gospe lahko nesle s seboj v šoping. Na tečaju smo se učili striči pudlje, maltežančke, slednjih je bilo takrat največ. Kmalu za tem so prišli v modo ‘kotončki’ (Cotton de tulear), sedaj pa prihajajo v modo pomeranci. To so do 3 kg ‘težki’ kužki, ‘igračke’, zelo lepi psi. Imajo tudi svojo ceno, ki doseže tudi do nekaj tisoč evrov. Sicer pa je še vedno veliko maltežančkov, tudi višavčki, jorkiji, španjeli, šicujčki, itd. Govorim seveda o tistih psih, ki ‘hodijo’ v naš salon, za pse na splošno, katerih je največ, ne vem, nikoli se nisem poglabljala v to. Vem le, da jih je preveč, glede na to, kako grdo se z njimi ravna …

  • Imate v mislih kaj konkretno, kakšen dogodek v Sloveniji?

V Sloveniji se dokaj lepo ravna s psi, čeprav obstajajo tudi primeri, ko se zelo grdo ravna s psi. Psi nimajo več statusa čuvaja pri hiši, kot je to bilo pred 40 leti, dandanes je kuža hišni ljubljenček, prijatelj. Ponekod je kuža še vedno ‘suženj’, ki mora čuvati hišo in premoženje, v zameno za to pa dobi jesti in piti ter 10 metrov verige. Drugačne oblike življenja ne pozna. Sem pa imela v mislih bolj dogodke, ki se dogajajo po zavetiščih, tudi v Sloveniji, predvsem pa recimo v Bosni. Kdor je spremljal te dogodke, se mu je moralo streti srce, take obravnave si ne zasluži nobena žival, pa pri tem ne mislim le na kužke …

  • Vrniva se v vaš salon. Imate kakšno negativno izkušnjo s psi, verjetno je najpogostejše vprašanje – vas je kateri že ugriznil?

Moram potrkati ob les, da me ni še noben kuža ugriznil. Govorimo o ugrizu, zaradi katerega bi potrebovala zdravniško pomoč. Drugače pa sem že bila ‘oklana’. Eh, to je kar stalnica v tem poklicu. Manjši psi radi ugriznejo, to jim je edini način obrambe. Sicer vedo, da ne smejo in ponavadi le pokažejo zobke, nekaj pa jih je že tudi ‘šavsnilo’. A, kot pravim, to jemljem že tako, kot bi se avtomehanik polil z oljem. Načeloma se naj ne bi, se pa zgodi …

  • Katere pse pa je najtežje striči oz katere najlažje?

Ne morem reči, ni pravila. Povsem odvisno je od psa. Če je pes socializiran, šolan, je ponavadi tudi bolj priden pri striženju. Pozna red. Ni pa nujno. Naša Ajša je bila dvakrat zaporedoma v šoli, ima dva oddelana tečaja, pred njo je bil na tekmovanju po učljivosti le inštruktorjev pes, a na mizi je – katastrofa. Niti sekunde ni pri miru, ves čas bi šla dol, ves čas joka, v banji bi šla ven, kliče moža ali otroke, da pridejo pomagat. Čista razvajenka. Ona je še najhujša stranka. Ampak to se dogaja zato, ker nimam avtoritete, ker ve, da sem njena ‘mamica’ … Z vsemi drugimi se lahko dogovorimo. Spet – z nekaterimi lažje, z nekaterimi težje.

  • Ste zadovoljni s svojim delom, bi raje delali kaj drugega?

Ja, imam zelo rada svoje delo. Saj ima človek kdaj tudi slab dan, a ti ga kuža potem s svojo iskrenostjo, s tistim ubogim in ljubečim pogledom polepša. Ljudje smo razvajeni, nikoli nam ni dovolj dobro, vedno hrepenimo po več. Saj živalice tudi rade izkoristijo lastnika, sploh, ko je govor o hrani, a se hkrati vsako sekundo zavedajo, da so odvisni izključno in samo od volje lastnika. Ko bi bili mi celo življenje odvisni od dobre volje nekoga, šele takrat bi znali ceniti to, kar imamo – svobodo. Zavedam se vsega tega, zato tako zelo rada opravljam svoje delo in sem hvaležna, da imam to ‘poslanstvo’, če lahko temu tako rečem. Rada tudi pobožam psička, ga pogledam v oči, mu rečem lepo besedo, nenazadnje smo vsi živa bitja, s čustvi in z željo po (čim lepšem) življenju. Ko bi bili vsi na svetu prijazni eden do drugega, človek do človeka, človek do živali, bi bil svet lepši. Kaj lepši, prečudovit.